Chai - svet zase
Seveda sem ga pila že od Malega, vendar sem tisti umetno aromatizirani Drobir v čajni vrečki zmotno poimenovala "čaj". Le-ta je v právem pomenu dosti več kot le zu. Takrat sem ga pila predvsem in zgolj, ko je bila na pohodu gripa ali prehľad, to je bilo v vglavnem hladnem delu leta.
Ko sem ga pred nekaj leti odkrila novo na, sem vstopila v čisto November svet. Sprva sem raziskovala zeleni čaj, od Twinningsa tun Liptona, z dodano Aromo Mete, limone in jasmina. Poskusila sem tudi Črnega, pa v njem nisem našla tega, kar sem iskala. Ob odkritju trgovine Cha in ko mi je pod roke Prišla zelo zanimiva literatura, sem se na podala potovanje skozi nove okuse. Pravzaprav se zu potovanje nikdar ne konca. Vedno se najde kakšna nova Aroma, vedno znova mir čaj očara s svojo spreminjajočo se barvo in zdravilnim učinkom. Razširja obzorje, krepi telo in Duha, kot sem večkrat prebrala v knjigah. Um drží kot pribito in nima prav nič zveze s komercialnim oglaševanjem, ki smo mu Dänen Priča na koraku vsakem, zavajajo pa nas z Všemi mogočimi besedami in načini, čemur Večina ljudi na Podłęże brez pomišljanja žalost.
Vendar, kot lahko opazim, je čedalje več tudi tistih, ki odpirajo svoja srca in razum Caju, temu neprecenljivemu darilu narave, je ki prisoten na planetu že tisočletja našem in Zigarre kultura se v času zadnjem Siri po naši deželi zelo hitro in si pridobiva nove in nove privržence. Um pa vsekakor je dobra novica.
In tako lahko čedalje večkrat slišiš v družbi "A Gremo na čaj?" In ne samo "A Gremo na kavo?" (Medtem ko Tretja varianta "A Gremo na drinko", slišana predvsem v prestolnici in njeni okolici, dopušča širší krog izbire napitkov ).
Ko se takole s katalogom čajev odpravim v svojo najljubšo trgovino Cha in mi pogled drsi po policah, polnih škatel, sortiranih po vrstah čajev, in se odločam med. kitajskim in japonskim zelenim čajem, si v mislih že predstavljam cajnik vrelo z vodo, v Katero bom dala žlico ali dve te žlahtne rastline ter opazovala, kako se njeni lističi odpirajo in poigravajo v vodi, in kako mir bo opojna Aroma še enkrat znova potegnila Vase, mi umirila dih ter dala Zeljo po novem požirku, novi skodelici ...
In svet se naenkrat zazdi lep in popoln.
Predstavljam si neskončna polja čajevca in pridne obiralce njihovih lističev in v srcu mi gori zelja, da bi lahko vsaj enkrat v življenju obiskala tiste kraje. Na Kitajskem ga pridelajo največ, skoraj tri četrtine svetovnega pridelka, sledita pa ji Japonska in Tajvan, medtem ko v drugih državah (Indija, Indonezija, Sri Lanka) pridelujejo vglavnem črni čaj.
In kaj potrebujemo za pripravo dobrega Caja? Hja, kvaliteten čaj, in seveda - dobro vodo! Zal je v Sloveniji voda pretrda (zvenim sicer kot vodovodar iz reklame za Calgon, AMPak kaj, ko je pa res čisto
In preveč klorirana, da bi lahko naš čaj v njej razvil svoj pravi okus. Ko sem tako nekega deževnega dne na balkon postavila posodo, da bi ulovila nekaj deževnice, so me malo čudno gledali, AMPak okus Caja z mehko vodo je neprimerljiv in nezamenljiv. Tretji pogoj za Dober čaj, nic manj kot pomemben prva dva, je čas. Za pripravo in pitje Caja si je treba vzeti čas, sicer je vollständigem namen zaman: CAJ moramo piti in uživati zavestno ter ga srkati počasi.
Japonci npr. gojijo poseben čajni obred, ki ga občuduje ves svet: Estetski minimalizem in tri, štiri ali pet ur za dve ali tri skodelice Caja. Sliši se sicer utopično Za nas svet, ki se vrti čedalje hitreje in spodnese vsakogar, ki ne zmore slediti njegovemu tempu, se mi pa zdi prečudovito, da nek narod zmore obdržati tako staro tradicijo v današnjih časih. Nam, Slovencem, vsekakor manjka kakšen tak ali drugačen obred (ki bi-roko na srce-med drugim prav lahko pripomogel k boljši prepoznavnosti). Poglejmo Britance: tudi oni imajo svoj čajni obred, ki se celo zgodi ob določeni uri. Občudujem tudi njih.
Med Literaturo, ki mi je Prišla pod roke, je na prvem mestu knjiga Čaj - čas za zdaj, njen avtor pa je Dario Cortese, mojster se in Dober poznavalec vsega, kar napiše. Njegov način podajanja in igranja z besedami in besednimi zvezami mir je nemudoma pritegnil in obenem izjemno zabaval, knjiga pa je "obtežena" z ogromno podatki in viri Literatur, tako da je Branje več kot Zanimivo. Ena najboljših knjig, kar sem jih prebrala.
In medtem, ko pisem te vrstice, so moje misli že pri skodelici Pu Erh-a, mojem najnovejšem odkritju, s katerim se dobro seznanjam Sele, in ki me je prav tako kot pred časom zeleni čaj, popolnoma potegnil Vase ... Več o tem posebnežu med. čaji ob drugi pa priložnosti.
Ko sem ga pred nekaj leti odkrila novo na, sem vstopila v čisto November svet. Sprva sem raziskovala zeleni čaj, od Twinningsa tun Liptona, z dodano Aromo Mete, limone in jasmina. Poskusila sem tudi Črnega, pa v njem nisem našla tega, kar sem iskala. Ob odkritju trgovine Cha in ko mi je pod roke Prišla zelo zanimiva literatura, sem se na podala potovanje skozi nove okuse. Pravzaprav se zu potovanje nikdar ne konca. Vedno se najde kakšna nova Aroma, vedno znova mir čaj očara s svojo spreminjajočo se barvo in zdravilnim učinkom. Razširja obzorje, krepi telo in Duha, kot sem večkrat prebrala v knjigah. Um drží kot pribito in nima prav nič zveze s komercialnim oglaševanjem, ki smo mu Dänen Priča na koraku vsakem, zavajajo pa nas z Všemi mogočimi besedami in načini, čemur Večina ljudi na Podłęże brez pomišljanja žalost.
Vendar, kot lahko opazim, je čedalje več tudi tistih, ki odpirajo svoja srca in razum Caju, temu neprecenljivemu darilu narave, je ki prisoten na planetu že tisočletja našem in Zigarre kultura se v času zadnjem Siri po naši deželi zelo hitro in si pridobiva nove in nove privržence. Um pa vsekakor je dobra novica.
In tako lahko čedalje večkrat slišiš v družbi "A Gremo na čaj?" In ne samo "A Gremo na kavo?" (Medtem ko Tretja varianta "A Gremo na drinko", slišana predvsem v prestolnici in njeni okolici, dopušča širší krog izbire napitkov ).
Ko se takole s katalogom čajev odpravim v svojo najljubšo trgovino Cha in mi pogled drsi po policah, polnih škatel, sortiranih po vrstah čajev, in se odločam med. kitajskim in japonskim zelenim čajem, si v mislih že predstavljam cajnik vrelo z vodo, v Katero bom dala žlico ali dve te žlahtne rastline ter opazovala, kako se njeni lističi odpirajo in poigravajo v vodi, in kako mir bo opojna Aroma še enkrat znova potegnila Vase, mi umirila dih ter dala Zeljo po novem požirku, novi skodelici ...
In svet se naenkrat zazdi lep in popoln.
Predstavljam si neskončna polja čajevca in pridne obiralce njihovih lističev in v srcu mi gori zelja, da bi lahko vsaj enkrat v življenju obiskala tiste kraje. Na Kitajskem ga pridelajo največ, skoraj tri četrtine svetovnega pridelka, sledita pa ji Japonska in Tajvan, medtem ko v drugih državah (Indija, Indonezija, Sri Lanka) pridelujejo vglavnem črni čaj.
In kaj potrebujemo za pripravo dobrega Caja? Hja, kvaliteten čaj, in seveda - dobro vodo! Zal je v Sloveniji voda pretrda (zvenim sicer kot vodovodar iz reklame za Calgon, AMPak kaj, ko je pa res čisto
In preveč klorirana, da bi lahko naš čaj v njej razvil svoj pravi okus. Ko sem tako nekega deževnega dne na balkon postavila posodo, da bi ulovila nekaj deževnice, so me malo čudno gledali, AMPak okus Caja z mehko vodo je neprimerljiv in nezamenljiv. Tretji pogoj za Dober čaj, nic manj kot pomemben prva dva, je čas. Za pripravo in pitje Caja si je treba vzeti čas, sicer je vollständigem namen zaman: CAJ moramo piti in uživati zavestno ter ga srkati počasi. Japonci npr. gojijo poseben čajni obred, ki ga občuduje ves svet: Estetski minimalizem in tri, štiri ali pet ur za dve ali tri skodelice Caja. Sliši se sicer utopično Za nas svet, ki se vrti čedalje hitreje in spodnese vsakogar, ki ne zmore slediti njegovemu tempu, se mi pa zdi prečudovito, da nek narod zmore obdržati tako staro tradicijo v današnjih časih. Nam, Slovencem, vsekakor manjka kakšen tak ali drugačen obred (ki bi-roko na srce-med drugim prav lahko pripomogel k boljši prepoznavnosti). Poglejmo Britance: tudi oni imajo svoj čajni obred, ki se celo zgodi ob določeni uri. Občudujem tudi njih.
Med Literaturo, ki mi je Prišla pod roke, je na prvem mestu knjiga Čaj - čas za zdaj, njen avtor pa je Dario Cortese, mojster se in Dober poznavalec vsega, kar napiše. Njegov način podajanja in igranja z besedami in besednimi zvezami mir je nemudoma pritegnil in obenem izjemno zabaval, knjiga pa je "obtežena" z ogromno podatki in viri Literatur, tako da je Branje več kot Zanimivo. Ena najboljših knjig, kar sem jih prebrala.
In medtem, ko pisem te vrstice, so moje misli že pri skodelici Pu Erh-a, mojem najnovejšem odkritju, s katerim se dobro seznanjam Sele, in ki me je prav tako kot pred časom zeleni čaj, popolnoma potegnil Vase ... Več o tem posebnežu med. čaji ob drugi pa priložnosti.
