Ne, ne gre za zvezo držav, ki bi si kot člani ene velike družine medsebojno pomagali in složno živeli v harmoniji drug poleg drugega. Če vas ta resnica še ni udarila po glavi, potem bi se morda morali zamisliti nad sabo… Naj vam za en primer predstavim tole zgodbico , ki je v Nemčiji pred nekaj dnevi dvignila nekoliko prahu.
Dejstva: plantaža jagod na Bavarskem, 60 romunskih ilegalnih delavcev, 13 ur dela na dan, plača:1 EUR/uro.
Kot da to ne bi bilo dovolj škandalozno, naj vam povem še, da so omenjene delavce našli popolnoma izstradane, lastnik pa je z njimi ravnal kot s sužnji: prebivali so v kontejnerjih (štirje delavci stisnjeni na 9 kvadratnih metrov), brez vode, hrane in urejenih sanitarij, za ta “luksuz” pa jim je lastnik celo trgal od plače.
Ko so, lačni in obupani, začeli prositi za hrano naokrog po vasi, so vaščani o njih obvestili pristojne organe.
Le-ti so odkrili, da se je povprečna plača nesrečnih Romunov gibala med 1EUR in 1.20EUR, odvisno od količine nabranih jagod. Znano je tudi, da so bili ti delavci poslani na polja zatem, ko so drugi delavci, Poljaki, že pričeli z obiranjem, zatorej je bila njihova bera jagod posledično slabša. 50 drugih Romunov, ki so delali na omenjeni plantaži, je malo pred tem že zapustilo delovno mesto.
Dejstvo, ki pa še posebej bode v oči, pa je, da je bil lastnik plantaže policist! Kontejnerje pa naj bi dobil v centru za azilante.

Pa poglejmo: Romunija je pred kratkim vstopila v EU. Gotovo je ob tej novici kdo izmed vas dvignil vsaj eno obrv – pa ne zaradi kakšnih rasističnih pomislekov, temveč zaradi dejstva, da se romunski standard še zdaleč ne more primerjati s slovenskim, ter se še desetletja ne bo mogel primerjati niti s kakšnim nemškim, da britanskega sploh ne omenjamo. No ja, niti romunski sosedje Bolgari se ne morejo pohvaliti s pretirano boljšimi razmerami, pa so kljub temu pristali v krogu izbranih. Čemu taka težnja prefinjene Evrope k sprejetju vzhodnih držav (med njimi smo tudi mi) v svoje vrste?
Dobiček, jasno. Ves čar je v kapitalu. In ne v dobroti Vélikih evropskih očetov.

Pa naj politiki še tako nakladajo o naši super gospodarski rasti in naj mediji še tako prikrivajo dejstva o naši državi – cene se dvigajo v višave, kvaliteta uslug in izdelkov strmoglavlja, našo zeleno deželo pa so poplavili izpuhi CO2 brezštevilnih tranzitnih tovornjakov in nas začrtali na zemljevid kot prehodno ozemlje – kajti to je točno to, kar smo: tranzitna država. Za Evropsko unijo predstavljamo sicer precej majhen, nepomemben trg. Ena izmed bivših komunističnih držav, ki bo pač s čimerkoli ji postrežejo, zadovoljna. Pa najsi bodo to Nestlejevi kosmiči poljske izdelave ali pa Arielov češki pralni prašek. Kvaliteta obeh se sicer ne more primerjati z originalnim proizvodom, ampak dobro: Slovenci so itak tako pokorno ljudstvo, da jih niti domače, srce in um parajoče korupcijske afere ne vznemirjajo preveč, kaj šele, da bi se upali postaviti po robu tako pomembni in spoštovani instituciji kot je evropska. To seveda Evropejci dobro vedó. Nekateri Slovenci sicer tudi, ampak čemu bi človek postavil na kocko svojo službo in družbeni status ter zapravljal čas za neko skupno dobro, če pa lahko išče luknje v zakonu in bolj ali manj prikrito krade državi še naprej.
Miselnost, ki se Slovencev drži že desetletja, pač ne more kar zvodeneti.

Pa se vrnimo nazaj k zgornji zgodbi nesrečnih Romunov, ki je gotovo le ena izmed mnogih, še neodkritih zgodb Poljakov, pa Čehov, Madžarov in še koga. Verjamem, da so tako kot marsikdo izmed nas, tudi oni z radostjo pričakali zgodovinski trenutek pridružitve, v mislih kovali načrte o boljši plači, o lepšem življenju. Komu je to tudi uspelo, marsikomu so se upi podrli. Ne glede na izid enih in drugih je nekdo tretji zaslužil precej denarja na njihov račun.
Žalostne, a vsakdanje zgodbe iz življenja evropske zveze, katere poslanstvo v divjem lovu za kapitalom čedalje hitreje izgublja svoje temelje.