O bliscu, bedi in se cem

Je med vami še kdo, ki je povzdignil obrvi ob včerajšnjem bučnem grandioznem ognjemetu z ljubljanskega gradu, ki smo ga v Ljubljani lahko spremljali kar iz domačih oken? Jaz sem jih, pa ne samo enkrat. Saj je bilo super lepo, prvih nekaj minut sem tudi jaz vzdihovala v stilu “vauuu, krasno, ooh, kako čudovito!”, navsezadnje je bilo moč opaziti vse od klasičnih pa do modernih barv in oblik, res, lepo. Ampak po tistih prvih minutah se mi je zdelo pa že vse skupaj “too much”. Ognjemetu kar ni hotelo biti konca. Ali smo Slovenci res tako zelo ponosni na naše članstvo v združbi evropskih sotrpinov narodov? Se nikomur ne zdi vse skupaj za lase privlečeno?
Najhuje pa je, da večina povzročiteljev kriminalnih dejanj uide roki pravice, pristojni organi pa se obnašajo, kakor da imajo zvezane roke ali pa polkna na očeh. Nekoč tako zelo avtoritativni učitelji so danes nemočni in celo ustrahovani ljudje, a v veliko primerih avtomatsko sokrivi prekrškov, ki jih povzročé nebrzdani mladostniki. In potem se človek, ki premore vsaj kanček pameti, vpraša: Kam vodi vse to? Kaj je postalo iz tebe, draga podalpska državica, ki si bila še ne tako dolgo nazaj tako idilična in neokrnjena? In kam so izpuhtele vrednote in načela tvojih ljudi?

