Ceneje, cenejše, najceneje!
Koš za papir je bilo torej tudi tokrat, kot vsak ljubi dan, napolnjen s papirjem. Koliko dreves so morali posekati v tak ničvreden namen, moj bog…To me vedno boli. V oči so me zbodle žive barve vrhnjega letaka: “Najcenejši v Sloveniji”.

Če vas pa tole ne zbode v oči…

“Cena” je še ena izmed besed, ki si jih trgovci tako radi privoščijo. Doživeli smo bojda že vse, od ultra nizkih do neverjetnih. Jasno, tudi pri omenjenem trgovcu je bera pridevnikov precej bogata, v največjem “formatu” pa sta ti dve:

K sreči si je eden izmed Sparovih konkurentov v svoji reklami omislil malo bolj prijazne barve, poleg tega pa je tudi scena bolj idilično zasnovana.

Hmm…a nisem že nekje drugje brala o “najnižjih cenah”?
Vsi so tako zelo prepričani, da so njihovi izdelki najcenejši. Kaj pa kvaliteta? Tega se pa nihče ne vpraša? Je to komu mar? V vsem tem obupanem brskanju po še cenejših artiklih v očeh večine ljudi ne opazim kakšnega pretiranega zanimanja za vsebino, vse kar pomeni, je cena. Čim nižja, jasno. Vsak hitro zagrabi izdelek, ga vrže v voziček in gre naprej. Po eni strani je to razumljivo: slovenski dohodki (če pozabimo na parlamentarske, mafijske ipd.) so bolj na bednem nivoju, ljudje s(m)o primorani paziti na višino izdatkov. Kar pa ne upraviči popolne ignorance do kakovosti izdelkov. Slovenci smo dokaj hitro zadovoljni s tistim, kar nam ponudijo – to najbrž ni več tak tabu. In to se pozna tudi pri kakovosti stvari, ki nam jih skušajo prodati. Pred nekaj meseci so se o tem razpisali v prilogi Dela (Ona), kjer so ugotavljali, da se pralni prašek, ki ga prodajajo pri nas, očitno razlikuje od istoimenskega pralnega praška, ki je na voljo avstrijskim kupcem. Tudi naša Nutella nima pristnega okusa v primerjavi s tisto, kupljeno čez mejo. Zakaj? Sicer kvalitetni Izdelki s tradicijo, namenjeni slovenskemu trgu, so v večini primerov izdelani v vzhodnoevropskih deželah, s “cenejšimi” , bržkone tudi oporečnimi sestavinami (vzemimo za primer detergente), česar pa povprečnega slovenskega kupca niti ne zanima dosti. Žalostno, predvsem pa resnično. Kljub temu, da smo v Evropski uniji, na kar je bil slovenski narod v začetku tako zelo ponosen (vprašanje je, ali je še vedno), se je treba soočiti z dejstvom, da smo za zahodno Evropo še vedno drugorazredno tržišče.
Vprašanje je, ali se bomo s tem za vedno sprijaznili. Ali nam dejstvo, da lahko kadarkoli skočimo čez mejo po boljše izdelke, res zadostuje?

