Obeta se nam posodobljen zakon o prepovedi kajenja v javnih in delovnih prostorih, njegov pobudnik pa je Ministrstvo za zdravje. Predlagani zakon tako dopušča kajenje le v prostorih, kjer zaposleni ne morejo biti izpostavljeni s tobačnim dimom nesnaženemu zraku, in s tem zaščiti tiste, ki so bili do sedaj proti svoji volji izpostavljeni tobačnemu dimu, zakon pa bi se tako pridružil že uveljavljenemu zakonu o popolni prepovedi kajenja v vzgojno-izobraževalnih in zdravstvenih ustanovah ter slaščičarnah in mlečnih restavracijah, kjer ne bodo dovoljene niti kadilnice, t.j. po definiciji iz novele prostor, ki ga lahko lastnik, najemnik ali upravitelj javnih in delovnih prostorov določi in posebej uredi izključno za kajenje.

Kadilci tem predlogom glasno protestirajo in celó omenjajo diskriminacijo, ki da naj bi se izvajala nad njimi (halo?), medtem ko pa moramo mi, nekadilci, njihov dim vedno prenašati (a to pa ni diskriminacija?). Kadilci naj se zastrupljajo, če jim tako ustreza, druge, ki jim zdravje predstavlja neko vrednoto, pa naj pustijo pri miru.
Tako bomo končno iz Evropske unije potegnili še nekaj dobrih zgledov (je bil že čas) in se pridružili Irski, Italiji, Finski, Španiji, letos pa se ta ukrep napoveduje še v Veliki Britaniji in Franciji, s tem, da popolna prepoved kajenja na javnih mestih velja zaenkrat le na Irskem, ki tako prekaša celotno evropsko sceno. Pohvalno za Irce. Primerjava s Slovenijo, kje velja popolna prepoved kajenja le v prostorih javnega zdravstva, izobraževalnih ustanovah in sredstvih javnega prevoza (hmm, ko bi se tega še kdo držal, bi bilo pa še bolje.)
Tukaj pa si lahko preberete, kako je s prepovedjo/omejitvijo kajenja po svetu.