Lep novoletni pozdrav vsem skupaj! Po teh štirinajstih dnevih, preživetih zunaj države, se je bilo kar čudno spet vrniti. Vzrok temu je bil seveda evro, posvojena valuta, ki se je bomo morali -hočeš nočeš- navaditi, in to čimprej. Ko sem šla včeraj v  trgovino, sem lahko videla, da bo zmeda med prebivalci vladala še kar nekaj časa. Ljudje so zrli okrog sebe z nekakšnim nostalgičnim pogledom, blagajničarka pa se mi je potožila, da že pogreša tolarje (čeprav bomo lahko do 14. tega meseca plačevali v obeh valutah) in da evro zaenkrat prinaša nič drugega kot težave. Starejša gospa za mano očitno v denarnici še ni imela evrov, ko pa jo je prodajalka vprašala, s čim bo plačala, je rekla: “Z denarjem!” – hotela je reči, s tolarji. Tolar je naš denar, ne pa evro… Ji dam kar prav. Starejši ljudje se bodo ob zamenjavi valute prav gotovo srečevali z več težavami kot mlajši. Razumem jih, tudi meni je ob pogledu na odhajajoči tolar hudo preračunavati, evro pa se mi zdi, da nekako ne paše v slovenski kontekst…

Danes sem bila na tržnici, kjer se že na véliko plačuje v evrih, in tistih nekaj kil zelenjave, ki sem jih kupila, prejšnje leto niti slučajno nisem preplačala toliko kot tokrat. Joj, iz tega ne bo nič dobrega.
Jumbo plakati, ki oznanjajo, da se v Sparu cene ne bodo spremenile, še kar množično preplavljajo ljubljanske ulice – jaz pravim, še dobro! Kajti ko jih bodo umaknili, se bodo gotovo tudi v Sparu cene povišale…