S poti po španskih tleh
V začetku potovanja me je bilo najbolj groza letališč in pregledov, ki -mimogrede- s kvazi povečano varnostjo nimajo kaj dosti skupnega. Vsaj jaz sem dobila tak vtis. Vse skupaj je bilo zgolj zastraševanje in v veliki meri tudi poniževanje ljudi, ki so se znašli na letališču. Ker Ljubljana (še vedno!!) nima direktne povezave s Španijo, sva morala presesti v Parizu, od koder sva nadaljevala pot proti Madridu. Ob imenu Francija najbrž večina pomisli na izvrstna vina in prefinjeno kulinariko in nekaj od tega bi človek pričakoval tudi na letalu Air France; vendar če povem po pravici, je bila hrana slabša od večine, ki sem jih kdajkoli poskusila na letalih, na poletu iz Ljubljane v Pariz (1h40min) pa so nam postregli celó samó z dvema piškotkoma in s prgiščem slanih lešnikov.
Kje so tisti časi, ko so tudi na 50-minutnih letih stregli sendviče, na tistih daljših od ure in pol pa kar tople obroke?! Pa saj ni bilo tako daleč nazaj…4 ali 5 let, morda. Dandanes je pravzaprav že težko dobiti kaj zastonj na letalu. Kako se časi spreminjajo, kajne? Cene grejo gor, kvaliteta uslug pa strmo navzdol!
Če kdo povezuje Španijo samo s poletjem in vročino, se krepko moti! Tudi v Španiji je pozimi lahko super mrzlo. Ker večina mest leži na nekakšnih mizastih planotah, je podnebni tip bolj težko opredeliti. V Burgosu, to je v mestu, ki je bil cilj najine poti, in leži na severu Španije, je poleti zelo vroče (čez 30°C), pozimi pa se pokrajina lahko odene tudi z metrom snega ali več. Letos ga sicer ni bilo, zato pa je bilo toliko bolj hladno. Mene je kljub sibirski opravi prezeblo do kosti. Izgledalo je, kot da prihajam iz kakšne južne dežele, nevajena mraza – čeprav zna tudi pri nas v Sloveniji biti zelo mrzlo. Ampak naš mraz se s španskim ne da primerjati. Kdo bi si mislil!
Eden izmed parkov v starem mestnem jedru
Priljubljeno sprehajališče. Imena nenavadno obrezanih dreves mi še ni uspelo izvedeti.
La Plaza Mayor, kot se ponavadi imenuje največji trg v mestu. Na njem se vedno kaj dogaja, od proslav in koncertov do zabavišč tipa lunapark. Na sredi se nahaja kip Carlosa III., španskega kralja iz 18.stol.
Vse ulice so bile zelo lično okrašene, in to ne le v centru mesta. Na fotografiji ulica Plaza del Cid.
Sprehajajoč se po ulicah se mi je pogled ustavil na tem plakatu, ki pravi: “Poglej me v oči! Prosim, ne pojej me!” Španija sicer ni raj za vegetarijance, prav zato pa so te besede zbudile mojo pozornost.
Čudno sem pogledala, ko so mi ponudili za žvečit te palčke. Če sem pravilno prevedla, se njihova glavna sestavina imenuje sladki koren (liquorice, lat.Glycyrrhiza glabra), in je priljubljen posladek. In še prav okusen zapovrhu. Malo spominja na bronhi bombone, ki jih pri nas jemo za boljši dah oz. pozimi, ko nas boli grlo.
Najprej sem pomislila, wow kakšen patriotizem! Pa temu ni tako. Avenija španske ustave je čisto običajno ime za ulico v Španiji, ne da bi se Španci zaradi tega smatrali za pretirane nacionaliste.
Od leve proti desni: neke vrste morski polži / caracolillos de mar, polnjene dagnje / mejillones rellenos in še eni manjši polžki / percebes
Na drugem krožniku pa mora -skoraj po pravilu- biti kozliček – cabrito (ali jagenjček – cordero, ki je bolj masten), pečen v pečici. Jedo ga skupaj s pomfrijem. Zelo težka jed, še posebno za tiste, ki niso vajeni pozno večerjati. In kot da to še ne bi bilo dovolj, drugemu krožniku sledi še nekaj sladkega, v našem primeru je bila to Tarta de whisky ali sladoledna torta z okusom whisky-ja.
Vsakič se vprašam, kam Španci dajo toliko hrane… Že naša slovenska hrana -vsaj nekatera- se mi zdi precej obilna in težka, vendar se s špansko ne more primerjati. Vsako kosilo in vsaka večerja v Španiji je sestavljena iz prvega, drugega krožnika in sladice. (Če bi jaz tako kuhala v Sloveniji, bi že zdavnaj bankrotirala.)
Veliko slišimo o priljubljeni mediteranski dieti, ki jo mediji propagirajo na vsakem koraku, ker naj bi bila zelo zdrava. Dobro se je informirati, kaj Mediteranci v resnici pravzaprav jedó, zagotavljam pa vam, da je njihova hrana super mastna, super kalorična in -vsaj na prvi pogled- nič kaj zdrava. Na žalost so tudi Španci, kot mnogi drugi narodi, podlegli množični predelavi živilskih izdelkov, in tudi zaradi pomanjkanja časa se ne prehranjujejo več tako zdravo. Konzervirana živila so zamenjala sveža, večino “kuhanja” pa opravi najpriljubljenejši španski kuhinjski pripomoček – mikrovalovna pečica. Res škoda za špansko kuhinjo, ki je vedno veljala (in še velja) za eno bolj priljubljenih v svetovnem merilu.
So pa stvari, ki bi jih z veseljem zamenjala za slovenske oz. bi si želela, da bi jih prevzeli Slovenci. Namreč, tam življenje poteka dosti bolj sproščeno. Slovenci smo precej napeti in “zadrgnjeni”, malo tudi zagrenjeni, vedno pod pritiskom. V Španiji se npr. vsi tikajo, kar je zame precej nesprejemljivo. Ne bi mogla tikati ljudi, ki so 20 ali 30 let starejši od mene. Sploh pa ne ljudi, ki jih ne poznam. Tako sem bila vzgojena. V Españi se zdijo ljudje dosti bolj enaki med sabo. V Sloveniji smo bolj razdeljeni po razredih, kar nas kaže v bolj snobovski luči. In to je to, kar mi pri nas ni všeč. Ljudem tukaj veliko pomenijo t.i. statusni simboli, kot je dober avto, lepa hiša in pa papirji, ki pričajo o številnih profesionalnih nazivih. Manj pa pomeni človek sam in njegov karakter, njegove resnične vrednote. Žalostno, ni kaj.
V Ljubljani redkokdaj vidim kakšen nasmejan obraz. Vsi samo nekam hitijo in drvijo. Ko sem v Španiji videla, da se ljudje na ulicah srečujejo, se ustavijo, pogovorijo, si res vzamejo čas za prijatelje in se družijo v pravem pomenu besede, sem si zaželela, da bi kaj takega lahko videla tudi pri nas v Ljubljani. Vem, da so Slovenci z drugih koncev države drugačni, tudi bolj odprti in zgovorni, v osrednji Sloveniji pa – kot da bi pihal drugačen veter!
Preživela sva torej dva tedna mraza in (pre)obložene mize, bombni preplah in neskončne vrste na letališčih, turbulenco in potem doma spet navajanje na 1000m nižji teren. 2007 pa se je začelo s polno paro, z novimi spremembami, ki se jih bomo -upajmo- čimhitreje navadili, želim pa si predvsem, da bi se ljudje v novem letu bolj zavedali sveta okoli sebe in se spustili s piedestala sebičnosti ter postali bolj humani, bolj sočutni in tolerantni.
Vse dobro v letu 2007 vam želim!
