Poleg tega, da so zelo zdrave in hranljive, so stročnice v zimskem času pogosto na našem jedilniku. Mogoče vse prepogosto pozabimo, da poleg fižola obstajajo še druge; npr. čičerika, o kateri sem že enkrat spregovorila, pa grah, bob in leča - tokrat se bom posvetila le-tej. Spoznala sem jo v Španiji, seveda, ker pri nas ni ne vem kako razširjena. Sprva sem jo jedla v enolončnici, precej podobni tisti iz čičerike, s tem, da je vsebovala še priljubljeno špansko klobaso – chorizo.
Ko sem jo končno našla tudi pri nas, in to v trgovini z ekološkimi pridelki, sem se poglobila v iskanje receptov. Presenetljivo je ta drobna stročnica, ki jo lahko kupimo v rjavi, rdeči in zeleni varianti, razširjena ne le v Sredozemlju, kot mi je bilo znano, temveč praktično po vsem svetu. Zaradi visoke vsebnosti proteinov je zelo priljubljena sestavina vegetarijanske prehrane, pripravimo pa jo lahko na mnogo načinov: poleg omenjene enolončnice je zelo okusna kot priloga k zelenjavnim bodisi mesnim jedem, enako dobra pa je, če jo preprosto dodamo k zeleni solati kot fižol.

Kuha se (=vre) le kakšne tri minute, s tem, da jo namočimo v vodo čez noč. Jaz jo skuham z dodatkom lovorovega lista ali posušenega šetraja, ki je znan po tem, da stročnicam dodatno izboljša okus. In tako lahko z malo domišljije (in s pomočjo kakšne kuharske knjige ali Googla) pripravimo izvrstno jed.
Meni je leča najbolj všeč v naslednji kombinaciji: