K razmišljanju o tej temi me je vzpodbudila anketa, ki jo je danes pripravil lokalni radio, in pa predvsem odgovori ljudi, ki so poklicali in se opredelili. Bržkone je bila tema izbrana zaradi precej sramotnih dogodkov v Sloveniji v zadnjem mesecu, ki so ljudi zelo vznemirili in razdelili na dva tabora.
Večina se jih zdaj razburja zaradi težav z Romi oz. Cigani (kateri izraz je pravilen, prepuščam vam, še prej pa svetujem, da si preberete tole … ), z določeno družino z Dolenjske, če sem bolj natančna, katere se (upravičeno) drži slab sloves in se je vsi otepajo. Le zakaj…?
Druga stvar, ki bode v oči, je ta nenavadna zavzetost slovenskih državnih organov, ki zgoraj omenjeno skupino ljudi ščiti na vsakem koraku in jim dobesedno jé iz roke – fenomen, ki se nobenemu drugemu Slovencu še ni zgodil ( pa Bog daj, da bi se! ). Mislim, da do zdaj še nikomur od Slovencev ni uspelo postavljati pogoje državi, bilo je kvečjemu obratno. V temle našem primeru pa se prav to tudi dogaja, zakonov se ne držijo, država ne stori ničesar, ljudje pa postajajo čedalje bolj jezni, saj za njih vedno veljajo zakoni, ki se jih morajo držati. Potem pa pridejo varuhi človekovih pravi in nam govorijo o diskriminaciji in netolerantnosti itd. Kaj ne gre v tem primeru za diskriminacijo- vendar ne za manjšino, temveč za cel slovenski narod? Če se že gremo zakone, naj držijo za vse enako! To pa se žal, zaenkrat, še ne dogaja.
In če se sedaj končno posvetim spet vprašanju: ali smo Slovenci strpni ali ne? Odgovor je lahko samo dvojen:
- smo, in to bebasto strpni, saj bi kakšen drug narod ob takem (in podobnem) zavajanju s strani politikov že zdavnaj vzel stvari v svoje roke;
- nismo, na to pa pričajo že samo številne prometne bondijade po slovenskih cestah (samo danes do pol devetih zjutraj smo lahko po radiu slišali za štiri prometne nesreče na avtocesti), da obnašanja na javnih (kaj šele domačih) mestih sploh ne omenjam…