Z veliko zamudo (ne po lastni krivdi/volji) naj povem še nekaj o tem, kako smo (u)porabili na stotine paradižnikov iz letošnje bogate žetve.
Torej, kot sem se že razpisala v enem izmed preteklih mesecev, sem se letos vrtnarjenja lotila z vso potrebno vnemo in veseljem, rezultat pa je bil osupljiv, saj toliko zelenjave na domačem vrtu še nikdar ni bilo pridelane. Pa še to – ni ga boljšega športa od vrtnarjenja!
Od bodoče tašče sem dobila recept za paradižnikovo omako, nekakšno pomidorko (kot bi se ji reklo na Primorskem), ali po špansko “tomate frito”. Priprava ni bila zahtevna, še največ dela je bilo z rezanjem in sekljanjem sestavin: neštetih paradižnikov, čebule, česna ter zelene paprike. Vse je potrebno narezati na čim manjše koščke.

V široki ponvi segrejemo olivno olje, na njem prepražimo čebulo, česen in papriko, nato pa dodamo koščke paradižnika in pražimo na močnem ognju toliko časa, da se paradižnikov sok pokuha. Se pravi, bolj sočni so paradižniki, dalj časa bomo porabili za kuhanje.

Proti koncu našo omako solimo, količina soli pa je odvisna od sladkosti paradižnika. Kozarce, v katerih bomo shranili omako, moramo predhodno dobro segreti, omako pa vanje vlijemo še vročo in dobro zapremo s pokrovom.
Nato kozarce pustimo na sobni temperaturi, da se počasi ohladijo. Taka omaka je osnova za testenine in vedno pride prav. Po okusu ji dodamo seveda še druge sestavine (tuna, sir, koruza, olive ali pa jo uporabimo z mletim mesom pri bolonjski omaki). Pri testeninah je res veliko možnosti in z malo domišljije vsakič znova lahko ustvarimo nove omake.