Do sem vse lepo in prav. Problem pa je nastal, ko sva hotela internet. O IT razvitosti naše deželice bi lahko kar precej razpravljali, tako kot tudi o vsakdanjih zgodbah bodisi priklopa bodisi “razveza” spletnih, televizijskih ali telefonskih storitev, ki sicer v državah Evropske Unije, kot mi je znano, ne povzročajo uporabnikom posebnih težav.

Vse se zdi ena sama godlja, “mutenje” z odgovori, ki jih dobim, ko vprašam kaj konkretnega. “Na to pa vam žal ne moremo odgovoriti” je običajen odgovor. Ali pa: “V vašem koncu pa zaradi določenih ovir ne načrtujemo aktivacijo naše centrale.” Kakšne so te ovire, mi seveda nihče ne more razložiti. Ampak…saj stanujem v glavnem mestu, ne v kakšni grapi nekje bogu za hrbtom!! Kakšne ovire neki….ena sama mafija. Zakaj potem zavajajo s svojimi “akcijami” in super mega popusti in ne vem kaj še, če pa niso sposobni zadeve izpeljati?!

Brez interneta, brez televizije… Vsaj radio lahko kdaj prižgem, in še temu sva morala nekako prirediti anteno, ki je “home-made” izvedba, ampak zadeva deluje – kapo dol!
V tem tednu “mobilnosti”, ki naj bi -vsaj jaz tako razumem- spodbujal k manjši uporabi avtomobilov in uporabljanju javnega prevoza ter kolesa (da nog ne omenjam), pa se da opaziti celo več avtomobilov kot ponavadi, vsi veselo peljejo svoje limuzine na sprehode, zastojev pa čedalje več… Kaj je že bilo rečenega o zmanjševanju emisijskih plinov v ozračje…? Kot kaže, se večine Slovencev ta zavest še ne bo kmalu dotaknila. Ali pač? Ampak, kdo bi se pa odpovedal svojemu statusnemu simbolu…

Predvolilno zbiranje točk tudi poteka s polno hitrostjo, seveda, treba je čimbolj zavesti volilske glave in si zagotoviti preživetje, jasno. Splača se malo nakladati in povedati kaj lepega za hrepenečo lokalno drobnjad, da bo potem spet štiri leta miru. Zanimivo je tudi, kako se zdaj na veliko potuje po državi in obiskuje razne kraje in institucije, se jih hvali in obljublja razvoj in pomoč…Medtem ko se na mejah in okoli njih dogajajo nesmiselni incidenti, sramota za državo in za ljudi, ki tam živijo in morajo prenašati vse to. Diplomacija na psu, obenem pa stalno poudarjajo, kako ponosni moramo biti na svoj narod, kulturo in jezik, kako pogumno smo se borili za svobodo…
Oprostite, kje pa je ponos državnikov in prizadevanje za ohranitev te čudovite države sedaj, ko hoče nek naci klovn izbrisati obstoj naših bratov in sester nedaleč stran od tu?! Najbrž bi bil še najbolj vesel, če bi mu uspelo izbrisati iz zemljevida kar celoten slovenski narod, ko mu že gremo tako na živce.
Ob takih in drugačnih dogodkih in pripetljajih, ko že skoraj pozabim na “odrezanost od sveta”, ki me je doletela, pa le moram potegniti ven kaj dobrega…sicer izgubim še en dragocen dan svojega življenja zaradi malenkosti okoli nas. Raje se zazrem v modro nebo in pustim soncu, da mi še malo poboža obraz, preden se poslovi in poda roko jeseni… In v takem trenutku se lepota današnjega dne zdi neprecenljiva.