Seveda sem ga pila že od malega, vendar sem tisti umetno aromatizirani drobir v čajni vrečki zmotno poimenovala “čaj”. Le-ta je v pravem pomenu dosti več kot le to. Takrat sem ga pila predvsem in zgolj, ko je bila na pohodu gripa ali prehlad, to je bilo vglavnem v hladnem delu leta.
Ko sem ga pred nekaj leti odkrila na novo, sem vstopila v čisto nov svet. Sprva sem raziskovala zeleni čaj, od Twinningsa do Liptona, z dodano aromo mete, limone in jasmina. Poskusila sem tudi črnega, pa v njem nisem našla tega, kar sem iskala. Ob odkritju trgovine Cha in ko mi je pod roke prišla zelo zanimiva literatura, sem se podala na potovanje skozi nove okuse. Pravzaprav se to potovanje nikdar ne konča. Vedno se najde kakšna nova aroma, vedno znova me čaj očara s svojo spreminjajočo se barvo in zdravilnim učinkom. Razširja obzorje, krepi telo in duha, kot sem večkrat prebrala v knjigah. To drži kot pribito in nima prav nič zveze s komercialnim oglaševanjem, ki smo mu danes priča na vsakem koraku, zavajajo pa nas z vsemi mogočimi besedami in načini, čemur večina ljudi na žalost podleže brez pomišljanja.
Vendar, kot lahko opazim, je čedalje več tudi tistih, ki odpirajo svoja srca in razum čaju, temu neprecenljivemu darilu narave, ki je prisoten na našem planetu že tisočletja, in čigar kultura se v zadnjem času širi po naši deželi zelo hitro in si pridobiva nove in nove privržence. To pa vsekakor JE dobra novica.
In tako lahko čedalje večkrat slišiš v družbi “A gremo na čaj?” in ne samo “A gremo na kavo?” (medtem ko tretja varianta “A gremo na drinko”, slišana predvsem v prestolnici in njeni okolici, dopušča širši krog izbire napitkov).
Ko se takole s katalogom čajev odpravim v svojo najljubšo trgovino Cha in mi pogled drsi po policah, polnih škatel, sortiranih po vrstah čajev, in se odločam med kitajskim in japonskim zelenim čajem, si v mislih že predstavljam čajnik z vrelo vodo, v katero bom dala žlico ali dve te žlahtne rastline ter opazovala, kako se njeni lističi odpirajo in poigravajo v vodi, in kako me bo opojna aroma še enkrat znova potegnila vase, mi umirila dih ter dala željo po novem požirku, novi skodelici …
In svet se naenkrat zazdi lep in popoln.
Predstavljam si neskončna polja čajevca in pridne obiralce njihovih lističev in v srcu mi gori želja, da bi lahko vsaj enkrat v življenju obiskala tiste kraje. Na Kitajskem ga pridelajo največ, skoraj tri četrtine svetovnega pridelka, sledita pa ji Japonska in Tajvan, medtem ko v drugih državah (Indija, Indonezija, Šri Lanka) pridelujejo vglavnem črni čaj.
In kaj potrebujemo za pripravo dobrega čaja? Hja, kvaliteten čaj, seveda in – dobro vodo! Žal je v Sloveniji voda pretrda (zvenim sicer kot vodovodar iz reklame za Calgon, ampak kaj, ko je pa to čisto res , in preveč klorirana, da bi lahko naš čaj v njej razvil svoj pravi okus. Ko sem tako nekega deževnega dne na balkon postavila posodo,  da bi ulovila nekaj deževnice, so me malo čudno gledali, ampak okus čaja z mehko vodo je neprimerljiv in nezamenljiv. Tretji pogoj za dober čaj, nič manj pomemben kot prva dva, je čas. Za pripravo in pitje čaja si je treba vzeti čas, sicer je celoten namen zaman: čaj moramo piti in uživati zavestno ter ga srkati počasi.
Japonci npr. gojijo poseben čajni obred, ki ga občuduje ves svet: estetski minimalizem in tri, štiri ali pet ur za dve ali tri skodelice čaja. Sliši se sicer utopično za naš svet, ki se vrti čedalje hitreje in spodnese vsakogar, ki ne zmore slediti njegovemu tempu, se mi pa zdi prečudovito, da nek narod zmore obdržati tako staro tradicijo v današnjih časih. Nam, Slovencem, vsekakor manjka kakšen tak ali drugačen obred ( ki bi -roko na srce- med drugim prav lahko pripomogel k boljši prepoznavnosti). Poglejmo Britance: tudi oni imajo svoj čajni obred, ki se zgodi celo ob določeni uri. Občudujem tudi njih.
Med literaturo, ki mi je prišla pod roke, je na prvem mestu knjiga Čaj – Čas za zdaj, njen avtor pa je Dario Cortese, mojster besede in dober poznavalec vsega, kar napiše. Njegov način podajanja in igranja z besedami in besednimi zvezami me je nemudoma pritegnil in obenem izjemno zabaval, knjiga pa je “obtežena” z ogromno podatki in viri literature, tako da je branje več kot zanimivo. Ena najboljših knjig, kar sem jih prebrala.
In medtem, ko pišem te vrstice, so moje misli že pri skodelici Pu Erh-a, mojem najnovejšem odkritju, s katerim se šele dobro seznanjam, in ki me je prav tako kot pred časom zeleni čaj, popolnoma potegnil vase…Več o tem posebnežu med čaji pa ob drugi priložnosti.