Se pravi… cigani, ki plešejo v ritmih flamenka, vsepovsod bikci, usodno zapeljivi latino-look moški, same fešte in veliko počivanja, vmes pa še malo rižote nenavadno rumene barve, in to je to. Najbrž nekomu, ki se je v Španiji, po možnosti na katerem izmed otokov, mudil sredi poletja, res ne more na misel pasti kaj drugega kot to.

Ko pa človek enkrat prispe v Španijo iz kakšnih drugih vzrokov in se spotoma, pomotoma ali namenoma zazre v pretežno kavnorjave iberske oči, pokuka še v kakšnega od njihovih domov in si izmenja “hola” ali še kakšno besedo več z domačini in predvsem dobro opazuje okoli sebe, potem se ta turistična podoba povsem razblini in se celo zazdi do neke mere neumestna.

Medtem ko je res, da je flamenco pomemben del španske duše, to velja predvsem za Andalucio, najjužnejšo špansko regijo, v drugih delih Španije pa obstaja veliko drugih zvrsti glasbe; od “jotas aragonesas”, keltskih zvokov Galicije, do poletnih rock in heavy metal festivalov ter jazzovskih zvokov na letnih srečanjih v Vitorii. Da ne pozabimo na glavno mesto Madrid, kjer se na vsakem vogalu srečamo z mešanico različnih ritmov in kjer vsak najde nekaj za svoj okus.

Bikoborbe niso več tako popularne, obstaja le še štiri ali pet velikih aren, ki se ob posebnih priložnostih, kot sta praznik sv. Isidra in teden sv. Fermina, napolnijo s starejšimi Španci, z leti pa so ti prazniki postali atrakcija bolj za turiste kot za domačine. Ne da se zanikati, da se pri tem poslu obrne veliko denarja, zato se tudi trudijo promovirati ga na vse mogoče načine, res pa je, da je velik del španske populacije popolnoma proti temu barbarskemu početju.

Paella je okusna in zelo cenjena jed, predvsem v poletnem času. Ampak, če bi jo želeli poskusiti, se napotite v kraj, kjer boste res lahko naročili tisto pravo, originalno paello, namreč v mediteransko mesto Valencia. V večini drugih krajev vam bodo postregli “specialiteto”, ki pa jo bodo prej odmrznili ter pogreli v mikrovalovni pečici, in bo premogla -če boste imeli srečo- le nekaj koščkov piščanca in nič več. Ni vse paella, kar se zdi. V državi, kakršna je Španija, ia vsaka pokrajina svoje lokalne specialitete, ki vas bodo navdušile, pa naj bo to meso ali ribe, riž ali kaj sladkega.

Fiesta je resnično dejstvo, je način življenja. Ljudje se radi zabavajo, k dobri volji pa pripomore predvsem toplo podnebje. Poleg tega imajo v Španiji zelo veliko dela prostih dni – še posebno, če primerjam s Slovenijo, kjer jih lahko preštejem na prste ene roke (no ja, morda še kakšen prst več) in še to jih polovica od teh ponavadi pride na soboto ali nedeljo…

Siesta pa je bolj stvar poletja in starejših ljudi, med mladimi niti ni razširjena. Seveda se poleti po dobrem kosilu kakšnih 20 minutk počitka res dobro prileže, če pa imaš klimatsko napravo, pa toliko bolje. Ostali del leta se siesta prakticira sicer manj, a ni nič manj koristna; navsezadnje Špance v zadnjem času v tem poskušajo posnemati tudi Japonci!

Kar pa se tiče latino loverjev… Ta stereotip je precej zgrešen. V vsem času bivanja v Španiji nisem nikdar dobila občutka, da sem obkrožena s pretirano zapeljivimi in avanturističnimi predstavniki moškega spola. Mogoče je odvisno od tega, v kakšen kraj greš, vendar vse to nima kaj dosti zveze s tistimi latino lepotci, za katerimi vzdihujejo Slovenke običajno pred televizijskimi sprejemniki, in so bržkone “le” junaki južnoameriških telenovel. Resničnost je verjetno tudi v tistih pravih latino krajih precej drugačna.

Španski frajerji svoje bolj znane latinske brate sicer skušajo posnemati, vendar z bolj bednimi rezultati. V družbi deklet se bodisi zatekajo k frazam kot npr: “Sem mar mrtev? Vidim namreč angela…”, v skrajnih primerih pa preklopijo na t.i. vaški flirt v stilu “…a greva skupaj zadaj na vrt, da boš postala moja” in podobno.