Pozno spomladi sem v dar dobila dve vrsti semen španskih paradižnikov. Čeprav za slovenske razmere malce pozno, sem jih vseeno z velikim upanjem posadila v dva lonca. Vreme nam je bilo precej naklonjeno, rastlinice pa so vztrajno rasle in se razraščale. Po nekaj tednih sem jih polovico presadila na vrt, polovico pa v ogromno korito z imenitnim namakalnim sistemom. Na vrtu v tri vrste, na balkonu v enometrsko korito.
Na gredice sem znosila več sto litrov vode. Čez manj kot mesec dni sem morala kupiti še 2 koriti, na vrtu pa se je gredica razširila v 2 gredi.

Paradižnikove rastlinice so postajale rastline in prostora na vrtu je počasi začelo zmanjkovati. Tako sem nekega dne nagovorila domače, da podaljšamo vrt. To je bila edina možnost, ki sem jo še imela, kajti vrt je postal prava džungla.
Uboge rastline niso imele prostora niti za dihati.
Bilo je prepozno za presajanje, vendar sem to vseeno storila. Na začetku je bilo hudo, nihče ni verjel, da si bodo paradižniki kdaj opomogli. Vendar se nisem vdala. Pridno sem jim nosila vodo, jih privezovala in počasi so se privadili na novo okolje. Ko so zacveteli, je bil moj trud poplačan. Sedaj mora biti že nekaj sto plodov. Vseh rastlin nisem preštela, vendar če je npr. okoli 100 rastlin, in ima vsaka po osem ali devet (verjetno še več) paradižnikov, potem jih bomo imeli….uff, vsekakor ogromno!! Če samo pomislim, da lahko tisti sorte Riojana tehtajo tudi po pol kg vsak….
Tukaj pa nekaj utrinkov z vrta…

Paradižnik je zelo pametna rastlina -  opazila sem, da ko so listi dovolj veliki in je veja celo odveč, nad njo začenja odganjati nov poganjek, tako da lahko vejo odtrgamo in damo prostor novi. S tem pridobimo tudi svetlobo, ki lažje pronica v notranjost in doseže plodove, obenem pa se s tem več vitaminov in mineralov iz prsti lahko prenese v druge dele rastline. To dejstvo se mi zdi čudovito. Neverjetno, kako inteligentne znajo biti rastline… Ko bi včaih še ljudje premogli toliko pameti, bi bilo naravnost enkratno…