Ne zgodi se mi pogosto, da se po Ljubljani peljem z mestnim avtobusom. Mislim, da sem se do sedaj samo enkrat, pa še takrat smo šli s srednjo šolo v kino, tako da je bila pot precej kratka.
Prejšnji teden pa je končno prišla priložnost, da se po Ljubljani namesto z avtom podam z avtobusom.
Na spletni strani LPP sem si priskrbela vozni red, si natančno ogledala pot avtobusa št.9, ki mi je najbolj ustrezala, in kupila žeton. 190 SIT za enkratno vožnjo pravzaprav sploh ni poceni. Če primerjam s Španijo, kjer sem se vozila za borih 0.40 eur (cca. 95 sit! ),  je ljubljanski mestni prevoz precej drag. Če pa bi vožnjo hotela plačati na avtobusu samem, bi me to stalo kar 300 sit!! Za tako ceno bi torej človek pričakoval vsaj sodobnejši avtobus, če ne že klimatsko napravo – no ja, to je že malo preveč utopično – ampak na moje začudenje je na postaji na Litijski cesti, kjer sem vstopila, ustavil avtobus z najmanj 25 leti kilometrine.

Vsedla sem se bolj zadaj in z negotovostjo čakala, da bo avtobus speljal. Česa takega pa še ne… Med vožnjo nas je premetavalo bolj kot na rodeu, z vsako najmanjšo vdolbino v cesti smo poskakovali, vse je strahotno pokalo, tako da se mi je na trenutke zdelo, da na cilj sploh ne bomo prišli v enem kosu.
Ob opazovanju okolice na poti se mi je pogled večkrat ustavil na neštetih zapuščenih in propadlih stavbah na Zaloški cesti.

Čeprav se ne peljem velikokrat po tej poti niti z avtom, me je presenetilo, kako ta mestni predel (Moste) propada. Stanovanjski bloki, še nikdar obnovljeni, kažejo precej več let, kot jih najbrž imajo, stare hiše ob cesti, ki bi  prenovljene lahko pričarale prijetno vzdušje starih časov, če bi se kdo zanimal zanje, pa tudi trgovine in lokale je očitno povozil čas. Vse umazano, neurejeno, zraven tega pa še grozno prometna cesta, ki k takemu izgledu gotovo veliko pripomore. Na tej cesti se nahaja veliko bolnic in zdravstvenih ustanov, večina v vse prej kot dobrem stanju.
Če samo pomislim, da država raje vlaga naš denar v vojaška oklepna vozila, namesto v gradnjo novih bolnišnic, ki jih nujno potrebujemo…
Na glavnem križišču je avtobus zavil desno na Njegoševo ulico. Peljali smo se mimo poliklinike. Vsepovsod ob cesti polno avtomobilov… Problem parkirnih mest je črna pika mesta Ljubljane. Tudi ta del mesta je videti zapuščen. Videla sem kar nekaj vil, ki so bile v svojem času nedvomno v ponos mestu. Res škoda, da so jih tako zanemarili.

Tudi pogled na mnoge zidove v mestu zelo razočara. Večinoma se nad njimi znašajo tisti, ki bodisi to počnejo iz objestnosti ali pa jim ti zidovi služijo kot objekt za sproščanje vseh razočaranj, jeze in obupa nad tem mestom/družbo? Nekaj od tega, bi rekla. Do ene točke jih celo razumem… Dandanes je vedno več pritiskov, nepravičnosti, ignorance in posledično nespoštovanja do soljudi, zakonov, reda. Vendar se z izživljanjem nad drugim/drugimi nihče ne bo rešil pekla, ki ga čuti v sebi…

Avtobus je z Masarykove zavil na Slovensko cesto mimo Bavarskega dvora. Tu je cesta širša, stavbe pa malce bolj “spodobne”. Vseeno pa to najširšo ljubljansko cesto kazi več objektov. Stavba Drame, kulturnega hrama, je lahko mestu v veliko sramoto. Vsaj od zunaj, s svojo fasado strašno umazanih barv nikakor ne more privabljati pogledov mimoidočih. Mislim, da si naši dobri igralci in njihov podmladek zaslužijo kaj boljšega.

Pri Drami sem tudi izstopila. Ko sem čakala na križišču za pešce, se mi je pogled ustavil še na eni stavbi (kot da jih ne bi bilo že dovolj za tisti dan…), ki bi -obnovljena- lahko ta del Slovenske precej razsvetlila.

V tem predelu je Slovenska cesta zelo temna. Same velike, stare, žalostne, propadajoče stavbe, pa polno prometnega vrveža, zaradi katerega lahko oglušiš, pa izpušni plini, nihče pa ne stori ničesar za zmanjšanje le-tega. Ljubljana se v delovnem času zdi kot 5-milijonsko mesto. Po številu pločevine bi rekla, da ima vsak prebivalec vsaj 5 avtomobilov, ki jih vse večkrat dnevno “pelje na sprehod”. Vse ulice zaparkirane, parkirnih mest vse manj, če pa te že doleti sreča in po neznosnem kroženju po natrpanih ulicah uspeš najti eno luknjo, jo moraš seveda plačati.
Zaradi vsega tega se centru Ljubljane na široko izogibam, če se le da. Da ne omenjam vse bolj nesramnih voznikov, ki so pripravljeni za eno parkirno mesto ostale tudi psihično maltretirati … Včasih ne morem verjeti, da se to res dogaja. Kaj nastaja iz nekdaj tako idiličnega glavnega mesta…

Vendar, vse to mi ni vzelo volje, da se v mesto podam ponovno in odkrijem tudi kakšne lepe kotičke, take, ki skriti čakajo na obiskovalce, da jih odkrijejo in jim vrnejo upanje v boljšo prihodnost izgleda našega glavnega mesta.