Tradicionalne slovenske zacimbe
Začimbe so že od nekdaj poznane zaradi svojih zdravilnih učinkov ter izboljšanja okusa jedi, v katere jih dodajamo.
Prisotne so v kuhinji prav vsake države, tudi tradicionalne slovenske.
Dandanes se vsepovsod dobijo različne začimbne dišavnice, tudi take, ki so še pred nekaj leti veljale za eksotiko.
Naj vam predstavim nekaj začimb, ki so v slovenskem prostoru prisotne že stoletja.
Majaron Rožmarin Žajbelj
PEHTRAN (lat. Artemisia dracunculus L.)
Pehtran je do 120 cm visoka močno razrasla trajnica s svetlo zelenimi dolgimi listi. Njegova domovina je vzhodna Evropa, Sibirija, Daljni Vzhod.
Pehtran ima prijeten vonj in sladkast okus. Kot začimbo uporabljamo lističe in vršičke. Svojo aromo pehtran razvije šele pri višjih temperaturah, najbolje pa je, če uporabimo svežega.
V Sloveniji se uporablja predvsem za pehtranovo potico in štruklje. Gurmani ga dodajajo tudi v mesne omake, poznan in cenjen pa je še pehtranov kis.
Za večjo aromatičnost uporabimo sveže listke pehtrana.
ŠETRAJ (lat. Satureja hortensis L.)
Šetraj je gosta, močno razvejana, zelo aromatična enoletna rastlina, ki zraste do 40 cm visoko.
Izvira iz dežel Vzhodnega Sredozemlja ter Srednjega Vzhoda.
Za šetraj je značilen močen vonj, uporablja pa se predvsem za težje jedi, kot so fižolove, grahove in druge zelenjavne, dodamo pa ga tudi k mastnim mesnim jedem, k ovčetini, nekaterim ribam ter klobasam. Dodajamo ga bolj proti koncu kuhanja. Značilna slovenska jed, v katero damo šetraj, je fižolova juha, prileže pa se tudi v obari in drugih enolončnicah.
Šetraj se še posebej prileže k fižolovim jedem.
TIMIJAN (lat. Thymus vulgaris L.)
Timijan je večleten grmiček, ki v višino zraste do 30cm. Je izredno močnega vonja, zato ga jedem dodajamo v previdnejših količinah. Korenine njegovega izvora segajo na Bližnji Vzhod in Vzhodno Sredozemlje, v Evropi pa ga največ gojijo v Franciji, na Balkanu in Pirenejskem polotoku.
Njegovo zdravilno moč, antiseptičnost, so poznali že stari Egipčani, medtem ko so ga v starih časih imeli za pomembno čarovniško rastlino. Z njegovimi lističi lahko prijetno odišavimo naš dom, kot kozmetično sredstvo blagodejno vpliva na kožo in poživlja krvni obtok.
V kulinariki pa s timijanom odišavimo meso v temnih pikantnih omakah, divjačino, raco, gos, zajca ali jedi iz stročnic,
krompirja in paradižnika.
Timijan se odlično poda k divjačini.
MAJARON (lat. Maiorana hortensis Moench.)
Pri nas majaron uspeva kot enoletnica, v toplejših deželah pa kot trajnica.
Njegova domovina naj bi bila Indija, omenja pa se tudi Vzhodno Sredozemlje. Zraste približno 40cm v višino, njegovi
drobni ovalni listki pa so obrasli s kratkimi dlačicami. Ko poleti cveti, se odene v drobne bele cvetke, ki spominjajo na
klasje.
Tik pred cvetenjem, ko je listkov največ, majaron obiramo. Zaznamuje ga močan vonj, za dobro rast pa potrebuje veliko toplote in zračne vlage.
V Starem Egiptu so majaron uporabljali pri verskih obredih, posvečenih bogu Ozirisu. Dodajajo ga k dišavnim mešanicam (potpourijem), njegovo eterično olje pa se uporablja pri izdelavi mila in kozmetičnih pripravkov.
Tudi v kulinariki je zelo uporaben, dodajamo ga vsem mesnim jedem, raznim ragujem, golažem, jagnjetini, divjačini in
svinjini. Popestri vse vrste juh, kombiniramo pa ga le z osnovnimi začimbami – peteršiljem, poprom, česnom in čebulo.
Majaron dodajamo vsem mesnim jedem.
ROŽMARIN (lat. Rosmarinus officinalis L.)
Rožmarin je močno razvejan in gostolisten grm, ki lahko v višino doseže celó 2m. Zaradi slovesa, da izboljšuje spomin, je postal simbol zvestobe zaljubljencev.
Ta sredozemska rastlina močnega in značilnega duha se je sprva uporabljala v zdravilstvu in verskih kultih, še danes pa je zelo priljubljeno in cenjeno eterično olje iz rožmarina. Bil je ena prvih sestavin parfuma. Znano je, da poživlja krvni obtok, krepi živce, lajša glavobole in pomaga pri okrevanju.
V kulinariki ni nič manj pomemben, saj se odlično ujema z mesom, z jedmi iz paradižnika, gob, rib, radi ga damo na pico, v razne omake in marinade. Obogati pravzaprav vsako jed.
Rožmarin se odlično ujema z mesom na žaru.
ŽAJBELJ (lat. Salvia officinalis L.)
Ta nižji večletni grmiček iz Male Azije, razširjen po vsem Sredozemlju, je dišečega vonja in nekoliko trpko-grenkega
okusa.
celó verjeli, da je žajbelj rastlina, ki človeku povrne nesmrtnost. Njegove številne zdravilne lastnosti so cenjene
še danes, svojo pot pa je našel tudi v kulinariki. Njegove sveže ali posušene liste dodajamo predvsem k mesnim in ribjim jedem, okus pa popestri tudi juham iz stročnic, krompirja in enolončnicam.
S svojim ostrim vonjem je uporaben tudi za razkuževanje prostorov, če ga posadimo na vrt, bo pregnal številne škodljivce, koristen je pri vnetem žrelu, iz njega pa si lahko naredimo tudi domač čistilni losijon za kožo.
Vsestranska začimba, torej.
Iz njegovih listov izdelujejo tudi vrhunsko eterično olje.
